Izraz revma oziroma revmatizem ljudje najpogosteje razumemo kot težave z gibali – sklepi in mišicami. Vendar so revmatične bolezni zelo obširno področje, ki ne zadeva zgolj sklepov in mišic. V ta širok spekter težav pa spadajo tudi vnetni revmatizmi.
Gre za kompleksno skupino kroničnih avtoimunih bolezni. Ena izmed najpogostejših značilnosti vnetnih revmatizmov je vnetje sklepov, ki se kaže z več znaki in simptomi (denimo boleči, otekli sklepi, slabša gibljivost in okorelost sklepov, pordeli in topli sklepi). V to skupino med drugim spadajo:
Revmatične bolezni praviloma diagnosticira zdravnik specialist revmatolog, kamor družinski zdravniki napotijo ljudi, za katere sumijo, da bi lahko imeli revmatične bolezni. Revmatolog nato običajno pregleda sklepe, opravi laboratorijske preiskave in različna slikanja (denimo ultrazvok sklepov).
Sum za določene revmatične bolezni pa lahko preverimo sami, s pomočjo vprašalnikov o znakih in simptomih. To sta denimo vprašalnik za prepoznavanje vnetne bolečine v križu ali pa vprašalnik za prepoznavanje znakov psoriatičnega artritisa.
Zdravljenje vnetnih revmatizmov vodi specialist revmatolog. Sodobno zdravljenje temelji na stalnem spremljanju aktivnosti bolezni in ciljih zdravljenja, čemur se nato prilagaja tudi intenzivnost zdravljenja.
Preberite najbolj pogosta vprašanja in odgovore.
Vnetni revmatizmi spadajo v skupino vnetnih avtoimunih kroničnih bolezni, ki so do določene mere povezane med seboj. Kljub temu, da prizadenejo različne organe, imajo veliko skupnih značilnosti:
Telesna vadba za izboljšanje oziroma ohranjanje čim bolj normalne telesne teže, drže ter gibljivosti hrbtenice in sklepov je zelo pomembna. Za obvladovanje revme je priporočljivo izvajati več vrst vaj: terapevtske vaje za revmatike (dihalne vaje, vaje za revmatoidni artritis in spondiloartritise) in šport oziroma rekreacija glede na vaše zmožnosti. Pred vsako spremembo načina vadbe ali telesne aktivnosti je priporočljiv posvet z zdravnikom.
Sodobno zdravljenje revmatičnih bolezni temelji na stalnem spremljanju aktivnosti bolezni, čemur se nato prilagaja tudi intenzivnost zdravljenja. Ključno je zdravljenje do cilja (t.i. koncept treat to target), kar pomeni, da bolezen zdravimo do merljivega in dosegljivega cilja, ki si ga skupaj zastavita zdravnik in bolnik.